Nazaj

Cerkev Sv. Elizeja

Cerkvica Sv. Elizeje v Draguću hrani fresko, ki prikazuje konjske borbe na površini velarija, ki je edini figuralni prizor takšne vrste v Istri.

Naslov:

Draguć

Poglej na mapi

Avdio vodič:

+ 385 (0)52 665 186

Kje se nahaja:

Mesto Draguć je oddaljeno 17 km od Pazina in se nahaja nad Butonigo na cesti Cerovlje Buzet. Pokopališka cerkev Sv. Elizeja je na vhodu v mesto.

Opomba:

Ključ se nahaja v Hiši fresk v Draguć T. + 385 (0) 52 523 767 e-mail: kuca.fresaka@central-istria.com (delovni čas: torek-nedelja 10-12 in 16-18, ob ponedeljkih zaprto).

Na samem vhodu v naselje Draguć je prva cerkev na katero naletite pokopališka kapela sv. Elizeja, ki je nastala ob koncu 12. stoletja. Elizej je starozavezni prerok, učenec preroka Elije. Njegov kult je v Istri potrjen že zgodaj, najzgodnejši primer je cerkev blizu Fažane, ki mu je bila posvečena že v 6. stoletju. Cerkev v Draguću je enostavna stavba sredi pokopališča, obdana s cipresami. Edino po čemer izstopa med ostalimi istrskimi kapelicami je barvitost njene fasade. Na zunanji strani je neometana, grajena iz dveh vrst kamnov, temnejšega in svetlejšega peščenjaka, ki je izmenično zložen v pravilne vodoravne vrste, s tem pa spominja na miniaturno kopijo toskanskih romanskih cerkva. Freske v Sv. Elizeju so odkrite šele leta 1946, datirajo pa na konec 13. stoletja. Gre za kristološki cikel z dominantnimi rumenimi, rdečimi in zelenimi barvami, ki se raztezajo po dolžini južne in severne stene. Najbolje je ohranjen prizor Križanja na sredini severne stene. Razen s postavitvijo je poudarjen tudi s široko, navpično borduro. Prizor Oznanjenja na slavoloku, Kristus na prestolu na vrhu apside ter prizori iz kristusovega življenja so ustaljena ikonografija. Zanimive so tudi upodobitev duš v Abrahamovem naročju – tri patriarha, bogataš v peklenskih mukah, zatem parabola o ubogem Lazarju ter konjeniška bitka na površini velarija. Slednja je edini figuralni prizor te vrste v Istri. Pri oblikovanju figur je avtor zelo elementaren, upodablja le tisto, kar je potrebno, brez detajlov, ozadje je večinoma ploskovito, brez prostorske iluzije. Stenske slike so pripisane delavnici s konca 13. stoletja, ki se sklada z lokalnimi slikarskimi tokovi in se skupaj s freskami v Bezgalijih uvrščajo v skupino istrske podeželske romanike.